[...] Prevajalci enostavno niso bili prepoznani, niso pričakovali, da bodo veliko zaslužili, le za preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, vendar je večina imela dobro visokošolsko izobrazbo in dobro znanje jezikov, vsaj svojega. Imel sem prijatelja, ki se padel točno v to kategorijo in moj krog prijateljev se je razširil in vključil še druge prevajalce. Spoznal sem, da so kot osebe veliko bolj zanimivi in odkril, da sva pogosto imela podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imel težav pri sklepanju prijateljstev, vendar sem se vedno počutil "drugačnega" in prepričan sem, da so to čutili tudi oni. Ko se je moj prijatelj upokojil, me je priporočil kot svojo zamenjavo. Tako sem vstopil v področje pozavarovanj, o katerem nisem vedel ničesar. Bil sem tudi edini prevajalec in nisem imel veliko tega, na kar bi se lahko opiral. A bil je še en dosežek...

V novi službi sem začel brskati po dokumentih, postavljati vprašanja in prepričal podjetje, da me je vpisalo na tečaje zavarovalništva. Fakulteta za zavarovalništvo je bila čez cesto in v njihovi knjižnici sem pregledal požarne kode, zavarovalne police in kataloge gasilnih aparatov. Učil sem se tega, česar prej nikoli nisem možnosti početi v izobilju: raziskovanja. Ko sem moral prvič prevesti predlog za potrebe zavarovanja jedrske elektrarne, me je poklical vodja tistega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. "Primerljivo je s tem česar smo vajeni," je dejal. Kakšen napredek! Pogledal sem si namreč dokument, podoben tistemu, ki sem ga obravnaval kot vodilo, a ko sem videl, da je moj predhodnik uporabil besedo "nukleus" namesto "jedro", sem ugotovil, da so dokumenti zame neuporabni. Šel sem čez cesto v knjižnico in poiskal "jedrske elektrarne". Takoj sem našel vso terminologijo, ki sem jo potreboval.

Sevede je potrebno veliko več, kot samo to, da si lahko danes dober prevajalec. [...]